Večerja, zakopana ob zori

Blizu majhnega jezera, obdanega s paro, je Polly našla vrsto velikih loncev, ki so stali ob globokih luknjah, izkopanih v golo, počrnelo zemljo. Kuhar v težkem predpasniku je delal po vrsti in z vrvjo spuščal zaprt lonec v vsako luknjo, Polly pa se je namestila na bližnjo ograjo in gledala, radovedna, kaj bi bilo sploh vredno kuhati v luknji v tleh.

▶ Play this part

V vsakem loncu so bile plasti mesa, klobas, zelja in korenovk, tesno zaprte in spuščene v zemljo, ki jo od spodaj greje toplota, približno tako vroča kot vrela voda. Plamen se ne dotakne ničesar. Vsa vročina prihaja iz vulkana pod celo dolino in se dviga skozi razpoke, ki so jih izkopali in obdali s kamnitimi obroči že pred generacijami, davno preden je kdor koli znanstveno izmeril temperaturo.

▶ Play this part

Kuhar je bolj z gibi kot z besedami razložil, da gredo lonci v zemljo zgodaj in ostanejo zakopani šest ali sedem ur, medtem ko gredo vsi obiskat jezero, vrtove ali mesto, in se vrnejo šele takrat, ko je čas, da večerjo spet izkopljejo. Zdelo se je, kot da pravi, da je to najlažje pripravljen obrok na otoku in daleč najbolj nenavadna kuhinja, v kateri ga lahko skuhaš.

▶ Play this part

Ko je prišel na dan prvi lonec, se je iz njega v gostem oblaku vsula para, vonj po počasi kuhanem mesu in zelju pa se je razlil čez vso jaso. Polly ni ostala na obroku, gledala pa je, kako ga je kuhar ponosno odnesel, kot da bi vse delo opravil on in ne gora.

▶ Play this part