Devetdesetdnevno žito

Gostilna v Kirkwallu je imela pet miz in ogenj, vrata pa so se odpirala naravnost na ulico iz sivega kamna, na vrhu katere stoji stolnica svetega Magnusa. Polly je sedla za mizo najbliže toploti, kajti po dnevu na vodi druge mize ni."Lahko vidim jedilni list?"je vprašala in dobila kartico z manj jedmi, kot je pričakovala, in z več domačimi.

"Mi lahko priporočite kakšno dobro jed?"Lastnica je bila čaplja, ptica, kot ustvarjena za stanje za pultom, in brez obotavljanja je priporočila bannock. Bere je ječmen, ki ga tu gojijo že stoletja, šestvrstno žito, ki mu včasih pravijo devetdesetdnevni ječmen, ker dozori dovolj hitro, da opravi svoje znotraj severnega poletja. Zmlet v moko da plosk, temen bannock, ki ima okus po njivi, s katere je prišel.

"Imate vegetarijanske jedi?"je vprašala Polly, čaplja pa je pokazala nazaj na isto vrstico na kartici. Bannock, maslo in crowdie, mehak sveži sir, ki so ga na kmetijah delali od nekdaj. Isto žito ima drugo življenje na drugem koncu mesta, v žganjarni pod stolpom, ki obratuje od leta tisoč sedemsto osemindevetdeset in kjer ob pravem jutru vsa ulica diši po toplem sladu.

"Lahko dobimo račun, prosim?"je rekla Polly, ko je bil krožnik prazen, in čaplja si je z njim vzela čas, kar je kompliment. Zunaj se je veter umiril na raven, ki jo otoki štejejo za brezvetrje. Polly je šla po sivi ulici navzgor mimo rdečega peščenjaka stolnice, z okusom ostrega podnebja v ustih.