Vas pod nevihto

Polly je imela zapisan en sam kraj in nobene predstave, kje je."Mi lahko poveste, kako pridem tja?"je pri zajtrku vprašala ovco. Držite se obalne ceste proti zahodu, je rekla ovca, dokler se zemlja ne neha delati, da ima griče. Zaliv Skaill je dolg lok bledega peska, za njim pa zelena polica, in prav na tej polici stoji vas, do polovice pogreznjena v tla, s strehami, odprtimi v nebo.

Tisto jutro je po najdišču delal ostrigar, ostrigarje pa se sliši tudi v slabem vremenu. Polly je rekla:"Rada bi izvedela zgodovino tega spomenika."Ljudje so tu živeli pred kakimi pet tisoč leti, ji je povedal. To obalo so obdelovali pred Stonehengeom in pred Veliko piramido. Potem jih je prekril pesek in ostal približno štiri tisoč let, dokler ni nevihta pozimi leta tisoč osemsto petdeset odnesla sipine.

Polovico tega je odnesel veter, zato je Polly prosila še enkrat."Mi lahko to, prosim, ponovite?"Drugo pripovedovanje je imelo podrobnost, ki šteje. V vsaki hiši je isto pohištvo v istem razporedu: ognjišče na sredini, ob obeh straneh vzidani postelji, ob nasprotni steni pa kamnita omara, obrnjena proti vratom. Kamnita je zato, ker lesa ni bilo.

"Mi lahko poveste, ali je muzej jutri odprt?"je vprašala Polly, ki je že vedela, da se bo vrnila. Nekaj časa je stala na robu ene od odprtih hiš in gledala v prostor, urejen tako, kot prostore ureja vsakdo: lepe stvari tam, kjer jih obiskovalec zagleda najprej.