Devet otokov, tri plošče

Polly je nizko priletela nad obalo iz črne vulkanske skale, kjer so se zelena polja raztezala vse do roba pečin, v notranjosti pa je megla počasi drsela čez zaobljene griče. To je bil São Miguel, največji od devetih otokov, ki sestavljajo Azore, sam sredi severnega Atlantika. Slan zrak se je mešal z vonjem po mokri zemlji in pokošeni travi, nekje spodaj pa je s kmetije, ki je še ni videla, zapel petelin.

▶ Play this part

Ves otok obstaja zaradi šiva globoko pod dnom oceana, kjer se tri velike plošče, ki nosijo celine, počasi drgnejo druga ob drugo. Severna Amerika vleče v eno smer, Evropa v drugo, z juga pritiska Afrika, in tam, kjer se srečajo vsi trije robovi, si vročina in pritisk najdeta pot navzgor skozi razpoke v skorji. Vsak otok v tej verigi je nastal na enak način, en izbruh za drugim, iz samega ognja in ohlajajoče se kamnine.

▶ Play this part

Skoraj vsako polje na São Miguelu obroblja živa meja iz hortenzij, modrih in vijoličnih ter včasih nežno rožnatih, posajenih tako na gosto, da so videti kot naslikane na pokrajino. Kmetje so rastline v devetnajstem stoletju pripeljali iz Azije preprosto zato, da bi zaznamovali meje med pašniki, in nikoli niso pričakovali, da bodo postale znak otoka. Vulkanska prst, bogata z minerali, obarva njihove cvetove globlje modro, kot ta ista roža zraste skoraj kjer koli drugje na svetu.

▶ Play this part

Bolj v notranjosti so se zeleni griči dvigali in gubali okoli širokih, tihih kotanj, v katere Polly z obale ni mogla videti. Nekje med njimi se je rahlo dvigala para, tanke bele niti proti sivemu nebu, in obrnila je svoj let proti višavju, da bi videla, kaj jo ustvarja.

▶ Play this part