Stol ob ognju

Gostišče je stalo nad pristaniščem, z vrati na zavetrni strani, ki je na teh otokih edina stran, kamor se vrata sploh vgradijo. Vodila ga je ovca pasme North Ronaldsay, ena tistih obalnih ovc, ki se na severnem koncu otočja hranijo z morskimi algami. Polly je stala v veži, dež je kar tekel z nje."Imate na voljo kakšno prosto sobo?"

Sobe so bile. Septembra jih navadno je. Polly je rekla:"Prosila bi mirno sobo."Ovca je pomolčala ravno toliko, da je ostala vljudna. Sobe zadaj gledajo na dvorišče, sobe spredaj na vodo, veter pa najde ene in druge. Nikjer tukaj ni tiho v pomenu, kakršnega ima v mislih obiskovalec. Otoki ponujajo nekaj drugega: veter, ki je tako stanoviten, da ga po dveh nočeh ne slišiš več.

"Mi lahko, prosim, pomagate s prtljago?"Ovca je torbo odnesla gor kar sama in jo postavila k stolu ob ognju, in prav ta stol je bil razlog, da je Polly utihnila. Ogrodje je bilo iz naplavljenega lesa, ker tu ne raste nobeno drevo in je vsaka deska v starih hišah prišla z morjem. Naslonjalo je bilo iz ovsene slame, zvite in sešite v kapuco, ki se čez ramena zaokroži naprej. Mizar iz Kirkwalla, David Kirkness, je to kmečko navado sredi devetnajstega stoletja spremenil v uveljavljeno obliko.

"Kdaj je treba oddati sobo?"je vprašala Polly, kajti tukaj o vsem odloča trajekt. Potem je sedla v stol. Slamnata kapuca je prestregla prepih od vrat, ogenj je delal to, kar ognji pač delajo, in prvič po prihodu z ladje je slišala lastno dihanje.