Ladja pripluje

Jutranja ladja je priplula mimo nizkega rtiča in pristala v Stromnessu, kjer hiše stojijo s hrbtom proti vodi in z zatrepi, obrnjenimi v veter. Polly je stopila na mokre kamnite plošče in veter je razumela takoj. Ni šlo za sunek. Šlo je za stanje. Na koncu pomola je sedel ovčar in gledal vrvi. Polly je stopila k njemu."Mi lahko pokažete pot?"

Vprašal jo je, kam želi iti, in priznala je, da tega še ne ve. Tukaj je to razumen odgovor. Otokov je blizu sedemdeset, na kakih dvajsetih ljudje res živijo, in noben ne leži daleč od obale. Ni gozda, ni vetrobranskega pasu, ni ničesar višjega od kmečkega dimnika."Mi lahko poveste, kje dobim avtobus?"je vprašala, on pa je nagnil glavo proti nadstrešnici na vrhu klanca.

Potem je naredila napako ptice, ki je poletje preživela po mestih."Koliko časa traja peš do centra mesta?"Ovčar je pogledal po edini tlakovani ulici, ki teče čez vso dolžino mesta in je ponekod tako ozka, da mora avto zložiti ogledali. Enajst minut, je rekel, če se ustavite pri izložbah.

"Mi lahko poveste, ali je danes kakšen zanimiv dogodek?"Vprašanje je vzel resno. Vozni red trajekta je tukaj lokalna novica, je rekel, vse drugo pa prispe skupaj z njim. Kasneje v tednu je bila napovedana vožnja do čeri, kjer se zbirajo tjulnji. Bila je kapela, ki so jo zgradili ujetniki. Bila je vas, ki je štiri tisoč let ležala pod sipino, dokler ni nevihta sipine odnesla.