Megla se za njo zapre

Zadnje popoldne se je Polly še enkrat dvignila visoko nad obalo, nad čajne terase, nad krater z dvema jezeroma in nad tihi gozd, kjer priolo še vedno kliče iz globine lovorovcev. Od tam zgoraj je bil otok videti natanko to, kar je: ena dolga veriga starih vulkanov, še vedno rahlo topla, še vedno počasi ohlajajoča se v zeleno.

▶ Play this part

Ribiški čolni so se vračali v pristanišče spodaj, drobne bele lise, ki so za sabo vlekle tanke sledi po temnečem morju, vzdolž obalne ceste pa so se druga za drugo prižigale luči. Od nekod blizu obale se je dvigal vonj po dimu drv in se mešal z zadnjim slanim zrakom.

▶ Play this part

Z oceana se je privalila stena megle, tako kot ves teden, in zdrsnila najprej čez krater, nato čez čajna polja in nazadnje čez samo pristanišče ter pod njo pospravila cel otok. Polly je to že videla, potrpežljivo in brez naglice, kot da bi otok raje izginjal počasi kot naenkrat.

▶ Play this part

Obrnila se je nad odprto vodo, medtem ko se je zadnja svetloba še držala obzorja, in za sabo pustila otok, ki še vedno kuha svojo večerjo pod zemljo, še vedno goji svoj čaj en skrben list za drugim in nekje globoko v starem gozdu še vedno varuje majhno sivo ptico.

▶ Play this part