Ptica, ki so jo dvakrat imeli za izgubljeno

Globoko na vzhodu otoka je Polly sledila drevesni meji navzgor v gozd, kakršnega na obali ni bilo nikjer: zapleteni stari lovorovci, ovešeni z mahom, s tako gostimi krošnjami, da je do tal prišlo le malo sonca. Ta hladen, vlažen gozd okoli vrha Pico da Vara je zadnje zatočišče majhne sive in rožnate ptice, ki je ni nikjer drugje na planetu, priola, in Polly je prišla pogledat, ali ga bo našla.

▶ Play this part

Ptica je dvakrat skoraj izginila. Opažanja so povsem prenehala leta tisoč devetsto dvaintrideset in več kot trideset let je večina ljudi mislila, da je za vedno izgubljena, dokler leta tisoč devetsto sedeminšestdeset niso znova odkrili majhne populacije, skrite prav v takšnem gozdu. Tudi po tem sta kmetijstvo in hitro rastoča tuja drevesa krčila njen dom, dokler ni ostalo manj kot sto gnezdečih parov, zaradi česar po večini štetij velja za drugo najredkejšo pevko v vsej Evropi.

▶ Play this part

Priola je rešilo potrpežljivo, neblesteče delo. Prostovoljci in znanstveniki so desetletja puljili tuja drevesa in znova sadili počasni domači lovor, od katerega je ptica zares odvisna za hrano in zavetje. Polly je videla, kako sta se dva dvignila z nizke veje, mehak blisk rožnatih prsi proti temno zelenemu ozadju, in se kratko, tiho klicala, preden sta spet izginila v krošnje.

▶ Play this part

Dolgo je čakala v tišini in upala na še en pogled, a se je gozd nad pticama zaprl tako popolnoma, kot da ju nikoli ne bi bilo. To se ji je zdela poštena menjava, je pomislila Polly: malo tišine v zameno za vrsto, ki še vztraja.

▶ Play this part