Devetdesetdnevno žito

Gostilna v Kirkwallu je imela pet miz in ogenj. Vrata so se odpirala na ulico iz sivega kamna, na vrhu katere stoji stolnica. Polly je sedla za mizo najbliže toploti."Lahko vidim jedilni list?"je vprašala. Na kartici je bilo manj jedi, kot je pričakovala, in več domačih.

"Mi lahko priporočite kakšno dobro jed?"Lastnica je bila čaplja. Takoj je priporočila bannock. Bere je ječmen, ki ga tu gojijo že stoletja. Ljudje mu pravijo devetdesetdnevni ječmen, ker dozori dovolj hitro za kratko severno poletje. Zmlet v moko da plosk, temen bannock.

"Imate vegetarijanske jedi?"je vprašala Polly. Čaplja je pokazala na isto vrstico na kartici. Bannock, maslo in crowdie, mehak sir, ki so ga na kmetijah delali od nekdaj. Isto žito gre tudi v žganjarno pod stolpom, ki obratuje od leta tisoč sedemsto osemindevetdeset.

"Lahko dobimo račun, prosim?"je rekla Polly, ko je bil krožnik prazen. Čaplja si je z njim vzela čas, kar je kompliment. Zunaj se je veter umiril na to, čemur otoki pravijo brezvetrje. Polly je šla po sivi ulici navzgor proti rdeči stolnici.