Stol ob ognju

Gostišče je stalo nad pristaniščem, z vrati na zavetrni strani. Na teh otokih je to edina stran, kamor se vgradijo vrata. Vodila ga je ovca pasme North Ronaldsay, ena tistih obalnih ovc, ki jedo morske alge. Polly je stala v veži."Imate na voljo kakšno prosto sobo?"

Sobe so bile. Septembra jih navadno je. Polly je rekla:"Prosila bi mirno sobo."Ovca je malo počakala, preden je odgovorila. Zadnje sobe gledajo na dvorišče, sprednje na vodo. Veter najde ene in druge. Po dveh nočeh ga ne slišiš več.

"Mi lahko, prosim, pomagate s prtljago?"Ovca je torbo odnesla gor in jo postavila k stolu ob ognju. Ogrodje je bilo iz naplavljenega lesa, ker tu ne raste nobeno drevo. Naslonjalo je bilo iz ovsene slame, zvite v kapuco. Mizar iz Kirkwalla, David Kirkness, je to obliko uveljavil sredi devetnajstega stoletja.

"Kdaj je treba oddati sobo?"je vprašala Polly. Tukaj o vsem odloča trajekt. Potem je sedla v stol. Slamnata kapuca je prestregla prepih od vrat in prvič po ladji je slišala lastno dihanje.